Vilo Vogler sestavlja več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, katerih lastnik je bila družina Vogler. Kompleks stoji v središču vasi Cankova. Sistem zgradb je bil zgrajen med letoma 1718 in 1737 ter je služil kot lovski dvorec. Zaradi pomembne lege Cankove ob trgovski poti med Avstrijo in Mursko Soboto je bila zgradba tudi pomembna trgovska postojanka. Ko je leta 1863 zgradbo odkupil Ferdinand Vogler, je v njenih prostorih že bila gostilna in družina Vogler je to tradicijo samo še nadaljevala. Povečali so proizvodnjo lastnega vina in v bližnjih vinogradih postavili tudi reprezentančno vinsko klet. Po drugi svetovni vojni je bilo vso posestvo nacionalizirano. Danes je v zgradbi kavarna.

Evangeličanska cerkvena občina Bodonci je leta 1905 zaprosila za gradbeno dovoljenje za gradnjo gostilne. Gostilna je bila pritlična s kletjo in je obsegala dva gostilniška prostora, tri sobe za goste, kuhinjo, shrambo in klavnico.

Štefan Benko je bil eden najbogatejših kmetov v Tešanovcih. Poleg obsežne posesti je imel v lasti tudi gostilno in klavnico. Bil je eden prvih Prekmurcev, ki so trgovali z živino. Klavnica je delovala v manjših okvirjih, a je uspešnemu trgovcu uspelo prodati meso do Gradca, Dunaja in Budimpešte. Po preselitvi v Mursko Soboto leta 1913 je tja preselil tudi gostinsko in mesarsko obrt. V dvajsetih letih 20. stoletja je obrt prevzel njegov sin Josip (Jožef) Benko, ki je iz majhne klavnice ustanovil moderno industrijsko klavnico in tovarno mesnih izdelkov. Po usmrtitvi lastnika tovarne leta 1945 je bila tovarna nacionalizirana, iz njenih temeljev je nastala tovarna Pomurka Mesna industrija.

Po priključitvi Prekmurja leta 1919 so se začele pojavljati težnje po ustanovitvi lastnih izobraževanih institucij. Zaradi ruralnosti področja se je zdela ustanovitev kmetijske šole najbolj smotrna. Kmetijski strokovnjak Anton Šego je leta 1921 veleposestvo plemičev St. Julien Wallsee v Rakičanu izbral kot lokacijo bodoče kmetijske šole. Čeprav svojih prostorov še ni imela, je bila šola z odlokom kralja Aleksandra ustanovljena leta 1926. Za šolo je bilo prvotno namenjeno 286 ha zemlje, po agrarni reformi jih je dobila 69. Končni postopki za izgradnjo šole so stekli leta 1934. Štiri leta kasneje je bila šola zgrajena in 23. oktobra tudi blagoslovljena.

Prvo telefonsko centralo je Hodoš dobil 22. novembra 1933. Časopis Murska krajina je poročal, da je bil ta dan za Hodoš pravi narodni praznik. Slavnostni gostje so bili poleg tehničnih in poštnih referentov iz Ljubljane tudi direktor pošte dr. Tavzes, sreski načelnik g. Lipovšek, upravnik pošte iz Murske Sobote gospod Vutkovič, šolski upravitelj gospod Verteš in učitelj gospod Frahm. Vsi govorniki so poudarili, da ima telefon velik pomen za Hodoš in da je ta dogodek pomemben mejnik v bodočem napredku vsega okraja Murska Sobota. Novinar je na koncu članka poudaril, da je za novo pošto najbolj zaslužen poslanec Benko, ki se je ves čas trudil, da bi uresničil željo Hodošanov po telefonu.

Ivan Perša je bil rojen v Ižakovcih 2. 4. 1861. Po posvetitvi 1885 je bil kaplan pri Gradu. Tu je ustanovil društvo sv. Škapulera in društvo Srca Jezuša in Marije. Maja 1887 je nastopil službo duhovnika v Dol. Seniku, kjer je služboval do leta 1894, ko je bil premeščen v Gor. Senik. Tu je spisal knjižico v prekmurskem narečju Od vnouge i velke miloscse i pomoucsi Szvétoga Skapulera, ki je izšla leta 1898 v Monoštru. V njej so navodila in nasveti mladim duhovnikom. Od avgusta 1913 do svoje smrti 26. 9. 1935 je bil župnik v Pečarovcih. Fotografija je nastala ob Perševi zlati maši, ki so se je udeležili dekana Janoš Slepec in Jožef Hauko, duhovnik Jožef Klekl in odvetnik Nikolaj Pinter.

Turnišče je skozi dolga stoletja imelo poseben status, bil je trg. Ohranjenih je več listin, s katerimi so Turniščani vedno znova dokazovali svoje že dodeljene trške pravice. 23. novembra 1934 je občinski odbor sklenil, da se naziv trg odpravi. Predlog so utemeljili s tem, da so občani siromašni in da morajo zaradi naziva plačevati velike davke. Ministrstvo za notranje zadeve je uslišalo njihovo prošnjo. Status trga je Turnišče izgubilo 19. aprila 1935, kar je bilo objavljeno v Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine za leto 1935.

Grof Ferenc III. Nádasdy (1623–1671) je bil član ene od najpomembnejših madžarskih visokoplemiških rodbin. V zgodovino se je zapisal kot eden od vodilnih zarotnikov zoper kralja Leopolda I. Habsburžana. To ga je po razkritju zarote in insceniranem sodnem procesu naposled stalo glave. Obglavljen je bil 30. aprila 1671 na Dunaju. Do svoje smrti je bil lastnik večje zemljiške posesti v Prekmurju. Po njegovi smrti je posest prešla v roke madžarske kraljevske komore.

Šola v Gerlincih je bila ustanovljena leta 1899. Prvotno je bila enorazredna, kasneje dvorazredna. Pouk je najprej potekal v madžarščini, po letu 1921 v slovenščini, med drugo svetovno vojno deloma v madžarščini in deloma v prekmurskem narečju. V šestdesetih letih 20. stoletja je šola postala podružnica Osnovne šole Cankova, ukinjena je bila leta 1971 . Do leta 1952 so na šoli poučevali tudi verouk oziroma veronauku. Pouk so izvajali duhovniki, ki so sestavljali tudi redna letna poročila. Iz poročila za šolsko leto 1933/34 je razvidno, da je takrat dvorazredno šolo v Gerlincih obiskovalo 56 dečkov in 51 deklic, ki so se redno udeleževali verskega življenja in prejemali zakramente.

Šolstvo v Krogu se je začelo leta 1853, ko je v kraju začela delovati podružnična šola murskosoboške cerkvene šole. Leta 1897 je bila ustanovljena samostojna državna osnova šola, ki je obstajala več kot pol stoletja. 1961 je šola postala podružnica OŠ Bakovci, v šolskem letu 1970/71 pa je bila priključena k OŠ Karel Destovnik Kajuh (danes OŠ II Murska Sobota). Do leta 1952 se je na šoli izvajal pouk verouka oziroma veronauka. Verouk so poučevali duhovniki, ki so sestavljali tudi redna letna poročila. Iz poročila za šolsko leto 1933/34 je razvidno, da je takrat trirazredno šolo obiskovalo 71 dečkov in 87 deklic, ki so se redno udeleževali verskega življenja in prejemali zakramente.

Leta 1941, ko so Madžari ponovno zasedli Prekmurje, so v številnih krajih postavili oz. izobesili madžarske zastave, s čimer so želeli tudi simbolično izraziti priključitev Prekmurja k Madžarski. Na fotografiji je svečanost ob posvetitvi madžarske državne zastave v Lendavi, ki se je odvila 20. avgusta 1942 na dan sv. Štefana, ki velja za enega izmed največjih madžarskih državnih praznikov. 20. avgust je na Madžarskem tako državni kot tudi cerkveni praznik; Madžari na ta dan praznujejo ustanovitev svoje države, to je države svetoštefanske krone, saj je bil njihov prvi kralj sv. Štefan 20. avgusta 1083 razglašen za svetnika.

Plemiška naselja (v latinsko 'compossessoratus' v madžarščini 'kuriális') so do leta 1848 delovala kot fevdalna oblika lastništva skupnosti. Skupna lastništvo so običajno oblikovana s pisnim dogovorom (pogodbe). Na čelu vaškega sveta je bil sodnik. Svet je lahko odločal o manjših kršitvah, na katere se je lahko pritožilo okrožno sodišče na drugi stopnji. Vendar pa v tej knjigi niso zabeležene le globe, ampak tudi vsi drugi občinski prihodki in odhodki. Za leta, ki jih dokumentira vir, lahko dobimo odlične podatke o podeželskem življenju v »obdobju reforme«.

Stara legenda, ki jo je duhovnik Janez Eljaš zapisal leta 1956, pripoveduje, da je cerkev svetih Kozme in Damijana zgradil dobrški grof, ki je imel slepo hčer. Deklica je zaradi prelitih solza oslepela po smrti svoje matere in ozdravela šele po obisku čudodelnega studenca v Kuzmi. Grof se je zaobljubil, da bo blizu studenca zgradil cerkev, če bo hčerka popolnoma ozdravela, kar je kasneje tudi izpolnil. Žal je studenec kasneje zaradi dveh bratov, ki sta ubila drug drugega, popolnoma presahnil. Čudodelni studenec naj bi se nahajal blizu vrbe žalujke, ki stoji ob cerkvi.

Magistrat mesta Kőszeg je 22. julija 1712 v Bratislavi sklenil predpogodbo z bodočimi kolonisti ali organizatorji kolonizacije. Leta 1713 so določili, da bo polovica zakupne zemlje znašala 8,5, četrt pa 4,5 oralov. Za to so letno plačali 6 oziroma 3 forintov davka. Za hiše so dobili les za gradnjo, kurjavo in ograjo. Poleg tega so si lahko izdelovali tudi opeke. Dobili so tudi možnost za pašo živine. Po petih letih oprostitve davka so bili obdavčeni glede na njihovo premoženjsko stanje. Svojo hišo so lahko zamenjali ali prodali. Na podlagi podatkov iz matične knjige župnišča v Kőszegu so kolonisti prišli iz Dol. Avstrije, Baden-Württenberga, Schwarzwälder Hochwaldesa in avstrijske Štajerske.

Vse do sredine 20. stoletja je bilo lončarstvo najbolj razširjena rokodelska obrt v Prekmurju. Znana prekmurska lončarska središča so bila v Filovcih, Tešanovcih, Bogojini, Kobilju, Sebeborcih, Moščancih in Pečarovcih. Lončarski mojstri so bili združeni v ceh, sedež ceha lončarjev soboškega okraja je bil v Murski Soboti. Tu je bila v tako imenovani ladi ali skrinji shranjena tudi cehovska knjiga. Imeli pa so tudi poseben prostor, kjer so bili razstavljeni lončarski izdelki. Lončarji iz vasi Pečarovci so skupaj z lončarji iz sosednjih Moščancev tvorili najmočnejši in najznamenitejši lončarski center na Goričkem. Fotografija prikazuje sušenje lončene posode v Pečarovcih.

Franc Sočič (Ferencz Szocics) iz Velikih Dolencev je bil lastnik mlina na Dolenskem potoku v Velikih Dolencih. Mlin je vrisan tudi na skici, zato lahko njegovo lego natančno določimo. V samem dovoljenju za mlin so tehnični podatki o mlinu, zapornicah in natančen opis delovanja mlina.

Mátyás Zorkó iz Dokležovja je bil lastnik plavajočega mlina na reki Muri v Ižakovcih. V mlinarski knjižici so zabeleženi vsi podatki o lastništvu njegovega mlina, ki se je tudi spreminjalo. Leta 1900 je bil lastnik le 1/3 mlina. Poleg lastništva so v knjižico zabeležili tudi številko dovoljenja in licenco ter vse podatke v zvezi z obstojem, pregledi, upravičenostjo mlina ipd. 24. 7. 1914 so npr. vpisali, da mlin stoji začasno na avstrijskem ozemlju. V uvodu knjižice je Uredba o plavajočih mlinih (Rendelet a hajómalmok tárgyában) iz leta 1888.

Že od obdobja okrog leta 1600 je pri naselju Csákány bila pomembna prestopna točka čez reko Rabo. Mitnino, ki jo je pobirala županija, so uporabljali za vzdrževanje mostu. Leta 1789 so županijskemu geodetu Józsefu Kenedicsu zaupali pripravo načrtov za leseni most (risba: MNL OL T 60 Nr. 95.). Nov most je bil zgrajen leta 1885, hkrati pa so uredili tudi mostnino. Leta 1924, nato pa še 12. novembra 1925 je poplava odnesla steber na levi obali reke ter polovico mostu. Na lokacijskih risbi je viden načrt za nov most.

Evangeličanska cerkvena občina Gornji Slaveči je kot taka začela delovati leta 1918. Takrat so se začela tudi prizadevanja po zgraditvi cerkve. Načrte za cerkev je že leta 1926 izdelal arhitekt Ivo Spinčič. Naslednje leto, 29. junija 1927, je bil položen temeljni kamen. S pomočjo donatorjev, tudi iz tujine, so 28. oktobra 1929 škof dr. Filip Popp, duhovnika Leopold Hari in Aleksander Skalič predali cerkev svojemu namenu. Ob tej priliki je potekala pridiga tudi v hrvaškem, nemškem in madžarskem jeziku. Takratni gornjeslaveški evangeličanski duhovnik, ki je imel hkrati velike zasluge za zidavo cerkve, je bil Karel Kovač.