Prebivalci Turnišča se nikoli niso imeli za navadne vaščane. Še danes so znani kot Varašanci. Beseda izhaja iz madžarske besede mezőváros in pomeni trg. Torej prebivalci trga. Po mnenju dr. Andreja Hozjana je vas Turnišče pridobila status trga morda že v 14. stoletju. V PAM je ohranjena listina, datirana 2. septembra 1548, ki je nastala na dolnjelendavskem gradu in ki sta jo izdala Ladislav in Štefan Bánffy. S to listino sta Varašancem potrdila posebne pravice, ki so jih kraju podelili že njuni predniki in ki jih sosednji kraji niso imeli. Npr. prebivalci trga so bili oproščeni davkov, volili so svoje sodnike, te pravice so jim dajale tudi svobodo sejma, in to kadar koli.

V času Avstro-Ogrske je bilo na reki Muri zelo veliko mlinov. Posebnost so bili t. i. plavajoči mlini, ki so ob poplavah popolnoma ali delno plavali na vodi. Ko je reka poplavila, se je namreč mlin dvignil skupaj z gladino vode. Leta 1888 so na območju Bakovcev, Kroga, Tišine, Gradišča in Petanjcev popisali kar 23 takšnih mlinov. Iz popisa so razvidni tudi osnovni podatki o mlinu: ime lastnika, kraj, kratek opis mlina in njegove lege (obdobje delovanja, število koles, ali so pripombe na mlinarjevo delo, opis parcele).

Štefan Benko je bil eden najbogatejših kmetov v Tešanovcih. Poleg obsežne posesti je imel v lasti tudi gostilno in klavnico. Bil je eden prvih Prekmurcev, ki so trgovali z živino. Klavnica je delovala v manjših okvirjih, a je uspešnemu trgovcu uspelo prodati meso do Gradca, Dunaja in Budimpešte. Po preselitvi v Mursko Soboto leta 1913 je tja preselil tudi gostinsko in mesarsko obrt. V dvajsetih letih 20. stoletja je obrt prevzel njegov sin Josip (Jožef) Benko, ki je iz majhne klavnice ustanovil moderno industrijsko klavnico in tovarno mesnih izdelkov. Po usmrtitvi lastnika tovarne leta 1945 je bila tovarna nacionalizirana, iz njenih temeljev je nastala tovarna Pomurka Mesna industrija.

Šolski nadzornik Železne županije je leta 1942 odredil splošno oceno, v skladu s katero so morali vodje nižješolskih ustanov sporočiti število zaposlenih in učencev, podatke o njihovi verski pripadnosti, maternem jeziku itd., pravno in tehnično stanje poslopja ter ukrepe, za katere so menili, da so nujno potrebni. Na podlagi tega je nato državni organ načrtoval financiranje. Poročilo daje slikovito podobo o stanju šole v tistem obdobju.