V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

V sporu med Miklósom Széchyjem in Bertoldom Ellerbachom je natančno označen predmet pravde: naštejejo vasi, ki sodijo h gradu Dobra.

Gašper Lipovšek je bil maja 1920 imenovan za civilnega komisarja za Prekmurje. Po ustanovitvi okrajnega glavarstva za Mursko Soboto junija 1921 je postal prvi okrajni glavar, kasneje sreski načelnik. V njegovem fondu je ohranjena knjižica s prekmurskimi frazami, besedami in geografskimi imeni, ki si jih je očitno zapisoval med svojim delovanjem. Pri nekaterih besedah je dopisan tudi kraj, v katerem se uporablja beseda. Primer: »V Prekmurju je več kmečkih odvetnikov – fiškališev. Fiškališ Gomboc iz G. Slaveč je rekel notarošu Šerugi iz Gor. Lendave na vprašanje slednjega Kaj je novega v M. Soboti, ko so 11. in 12. avgusta 1919 Jugoslovani zasedli Prekmurje: Vrag je vzel Vaš pa moj kancelaj.«

Štefan Kühar se je rodil 29. julija 1882 v Bratoncih. Po šolanju v Lendavi in Veliki Kaniži se je vpisal na bogoslovje v Sombotel, ki ga je moral zaradi jetike zapustiti. Vrnil se je domov v Bratonce, kjer je pričel zbirati ljudske pesmi in drugo narodno blago. Objavljal jih je v časopisih Novine, Kalendarju srca Jezušovoga in Časopisu za zgodovino in narodopisje. Umrl je 24. septembra 1915 zaradi jetike, star komaj 33 let. Novine so med drugim zapisale, da je bil zelo velik poznavalec dolinskega narečja, da je pisal lepo slovensko in skrbel za to, da je vsak prekmurski Slovenec ostal veren svojoj meternoj reči.

Štefan Selmar (Szelmár István) je bil prekmurski rimskokatoliški duhovnik in pisatelj, ki se je rodil okrog 23. oktobra 1820 na Gradu. Teologijo je študiral v Sombotelu, v duhovnika pa je bil posvečen 20. julija 1845. Sprva je bil kaplan v Črenšovcih in Turnišču. Med letoma 1860 in 1876 je bil župnijski upravitelj v Kančevcih. Po upokojitvi je do svoje smrti živel v Ivanovcih. Umrl je 15. februarja 1877 v starosti 56 let zaradi tuberkuloze. Najbolj znano je njegovo delo Zgodbe sztároga i nóvoga zakona za sólszko detczo, izšlo 1880. To je bil prevod biblijskih zgodbic za otroke iz madžarskega v prekmurski jezik, avtorja Alajosa Róderja.

V spomin na služenje vojaškega roka so bile med vojaki priljubljene spominske slike, na katere je vojak lahko prilepil svojo fotografijo. Prva svetovna vojna je njihovo priljubljenost povečala; nove slike so bile iz različnih materialov, oblik, z različnimi napisi, slikami …, kupiti pa jih je bilo mogoče v knjigarnah in trgovinah. Značilnost vseh je bila, da je vojak na sliko nalepil svojo fotografijo. Slika iz Čentibe uprizarja štiri voditelje centralnih sil v času prve svetovne vojne: Franc Jožef, Viljem II., Ferdinand I. Bolgarski in Mehmed V. Fotografija vojaka manjka. Zgoraj je upodobljena Marija z otrokom z napisom O, devica Marija, spodaj pa je napis Molimo za naše vojake.

Melinci so bili v preteklosti znani po izdelovanju opeke – ciglov. Nahajališča ilovice, delovna sila in mojstri, ki so znali kakovostno izdelati in žgati opeko, so pripomogli, da se je izdelovanje opeke kot domača dejavnost ohranilo do 70. let 20. stoletja. Najpomembnejši pa je bil verjetno ekonomski razlog – industrijska opeka je bila za nakup predraga. Na dan so naredili tudi do 4000 kosov surove opeke. Blatar je pripravljal in mešal ilovico, foringaš jo je vozil v samokolnici, ciglar je opeko oblikoval v modelu, odnašarca pa je odnašala opeko in jo obračala na za to pripravljenem prostoru. Na fotografiji iz leta 1935 so opeke, ki se sušijo na zraku in so zložene v dva velika kupa.

Reforme Marije Terezije, ki jih je začela uvajati v ogrskem delu habsburške monarhije, tudi v Prekmurju, so se močno razlikovale od reform v drugih delih monarhije. Ena od teh je bila uvedba enotnih urbarjev, s katerimi je začela urejati odnose med podložniki in njihovimi zemljiškimi gospodi. Njihovo uvedbo je odredila 29. decembra 1766. Vsak kraj je dobil urbar s tabelami, ki so prikazovale podložnike in njihovo zemljo. Del urbarja je bilo tudi znamenitih devet točk (lat. novem puncta). Prvič v zgodovini so podložnike vprašali o njihovih dajatvah, tlaki in značilnostih njihovega kmetovanja. Takšen urbar je dobila vsaka vas v Prekmurju, tudi Ivanci.

Trgatev je bila v preteklosti poleg kolin in cerkvenih praznikov največji in najbolj pričakovan dogodek leta. Trgatev se je začela po 15. oktobru, ko goduje sv. Terezija Jezusova (tudi Terezija Avilska). Grozdje se je stiskalo v stiskalnici, nato sprešalo v leseni preši in natočilo v lesene sode. Na fotografiji iz leta 1931 so trgači, ki so bili na trgatvi nekje v Čentibi (Čentibskih goricah). V ospredju so bosi otroci, ki v rokah držijo glavo grozdja, moški in ženske v ozadju pa držijo kozarec mošta. Nekateri moški in ženske na fotografiji imajo v rokah stekleni lij.

Pouk se je začel leta 1784. Prvi učitelj je bil Štefan Szijárto. Leta 1889 je evangeličanska verska občina zgradila novo šolsko poslopje. Leta 1872 je bilo v šolskem okolišu 305 šoloobveznih otrok. Med prvo svetovno vojno je bil pouk zelo okrnjen. Redni pouk se je začel šele decembra 1920. Leta 1922 je šola postala štirioddelčna, šolski okoliš se je zmanjšal. Leta 1929 so bile verske šole ukinjene, nastala je štirioddelčna ljudska šola. Med drugo svetovno vojno je pouk v šoli potekal v madžarskem jeziku z eno uro materinščine dnevno. Leta 1952 je šola postala osemrazredna. S šolskim letom 1972/73 je šola postala podružnica OŠ Gornji Petrovci, s šolskim letom 1975/76 pa je bila ukinjena.

Da mu sosednji posestnik (János Choron) ne bi speljal ljudi, je bil zemljiški gospod prisiljen svojim tlačanom podeliti določene ugodnosti. Čeprav so represivni zakoni iz leta 1514 oteževali svobodno preseljevanje, je bilo to v realnosti vseeno izvedljivo. Tlačani so izkoristili pomanjkanje delovne sile in so si v zameno, da ostanejo na posestvu, izsilili določene ugodnosti: večletno oprostitev tlake, zemljišče, vprežno živino. Izborili so si tudi obljubo, da se lahko v primeru, če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, svobodno odselijo drugam.

József Ozvatics iz Berkovcev in József Novák iz Lončarovcev sta se leta 1904 odločila za emigracijo v Ameriko. Na angleško potovalno družbo v Rotterdamu sta poslala tudi aro za potovanje. József Ozvatics je želel vrnitev are, ker se je odločil za emigracijo v drugo državo. Potovalna družba mu je poslala pismo o načinu vrnitve are in splošen dopis/vabilo za pomoč Madžarom, ki potujejo v Ameriko. Vabilo angleške potovalne družbe za potovanje v Ameriko iz Rotterdama vsebuje vse potrebne osnovne informacije o potovanju, ki so koristile izseljencem, npr. o ladjah, pristaniščih, prehrani na ladji, cenah ipd.

Železniški tiri so le slabo povezovali prekmurske kraje. Glavna povezava med Mursko Soboto in krajem Zalalövő iz leta 1909 je povezala mesto z goričkimi kraji, medtem ko so ravenske vasi in Lendava ostali brez povezave. Po priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS je leta 1924 železnica povezala Ljutomer in Mursko Soboto. Zahteve po železnici Murska Sobota–Lendava so ostale neuresničene tudi pod novo oblastjo. Prekmurci so prek politikov in raznih prireditev, kjer so zbirali denar za izgradnjo železnice, agitirali pri oblasteh, a je železnica ostala, celo vse do danes, neizgrajena. Med letom 1968 in 2001 je prenehala delovati tudi edina samo »prekmurska« železnica Murska Sobota–Hodoš.

Avgust Pavel je bil prekmurski jezikoslovec, narodopisec in pesnik. Rodil se je 23. avgusta 1886 na Cankovi, živel in deloval v Sombotelu na Madžarskem, kjer je 2. januarja 1946 tudi umrl. Leta 1956, ob 70. obletnici njegovega rojstva, je Klub kulturnih delavcev Pomurja Murska Sobota v njegovi rojstni vasi pripravil slovesnost: na njegovi rojstni hiši so odkrili spominsko ploščo. Na svečanost so bili povabljeni tudi člani Zveze kulturnih delavcev Maribor.

Vlečenje ploha je pustna šega, zelo podobna borovemu »gostüvanju«. V vaseh, kjer do pusta ni bilo nobene poroke, so mlade punce in fantje na pustni torek vlekli ploh oz. drevo skozi vas. Običaj je vključeval skoraj vse ženitovanjske običaje, kot jih ima borovo »gostüvanje«. Običaj je imel simbolni pomen; posmehovali so se mladini, ki si ni uspela najti moža oz. žene. Plakat vabi na vlečenje ploha na pustni torek, dne 4. marca 1930, na Cankovi. Po paradi je sledila še plesna veselica.