Vodnjak na vzvod oz. po prekmursko »stüdenec na čigo« je še danes prava posebnost Panonske nižine in Madžarske, v preteklosti tudi Prekmurja. Zanj je značilna »čiga« (madž. polž) – dva drogova, od katerih je eden vsajen v zemljo in nosi na vrhu prečni drog za dviganje vode. Na enem koncu je obtežen s kamnom ali lesenim panjem, na drugi strani pa je pričvrščena veriga, na katero je obešen tanjši smrekov ali kostanjev drog. Veriga omogoča gibljivost pri spuščanju vedra v vodnjak. Na koncu tega droga je z železnim okovom pritrjeno vedro. Edini takšen vodnjak najdemo danes le še na Cankovi, ki pa je bil zgrajen leta 2011.

Popis prebivalstva iz leta 1828, po današnjih pojmovanjih, ustreza obrazcu za davčno napoved. V posamezne rubrike se je vpisovalo ime glave družine, zavezane za plačevanje davka. Popis navaja število kmetij, velikost obdelovalne površine, vrste poljščin, različne načine in stroške pridelave po regijah.

Popis prebivalstva iz leta 1828, po današnjih pojmovanjih, ustreza obrazcu za davčno napoved. V posamezne rubrike se je vpisovalo ime glave družine, zavezane za plačevanje davka. Popis navaja število kmetij, velikost obdelovalne površine, vrste poljščin, različne načine in stroške pridelave po regijah.

Mátyás Zorkó iz Dokležovja je bil lastnik plavajočega mlina na reki Muri v Ižakovcih. V mlinarski knjižici so zabeleženi vsi podatki o lastništvu njegovega mlina, ki se je tudi spreminjalo. Leta 1900 je bil lastnik le 1/3 mlina. Poleg lastništva so v knjižico zabeležili tudi številko dovoljenja in licenco ter vse podatke v zvezi z obstojem, pregledi, upravičenostjo mlina ipd. 24. 7. 1914 so npr. vpisali, da mlin stoji začasno na avstrijskem ozemlju. V uvodu knjižice je Uredba o plavajočih mlinih (Rendelet a hajómalmok tárgyában) iz leta 1888.