Samostoječi zvoniki so bili pomemben družbeno-kulturni in arhitekturni element katoliškega in evangeličanskega podeželja. Zvonilo se je proti toči, vsak dan zjutraj, opoldan in zvečer, ob različnih cerkvenih slovesnostih, ob požaru, smrti … Okoli zvonika se je odvijalo javno življenje, ko so se vaščani zbirali in družili. Skrb za zvonjenje je prevzela ena oseba. Zvonarji niso bili samo moški, temveč tudi ženske. Zvonovi so odprtega ali zaprtega tipa. Šalovski je čokat zvonik, ki je imel nekdaj odprt okvir in zaprt stolp. Ob rekonstrukciji so ga obzidali, zato tudi nima napuščev. Kljub njegovi širini ima strmo streho, kar je na Slovenskem izjema.